"Opoldne sta z banderami ino s vencami okinčana hlapona pripeljala vozovlak, iz kojega se je veselo glasila turska musika štajarskega regimenta "Piret", ino v katerem se je pripeljalo bilo mnogo gospode iz Dunaja, Gradca ino Maribora. Vsa ta gospoda je povablena bila h kosilu, pri katerem so njih veličanstvi cesarju ino vsej cesarski rodbini vesele zdravice napivali, se je gospoda zopet po železnici nazaj proti Gradcu odpeljala." Tako je dogodek, ko je v Celje na binkoštno nedeljo, 27. aprila 1846, pripeljal prvi vlak (imenovan lukamatija), zapisal kronist.
Gradnja železnice se je v Celju pričela že leto poprej, ko so se v Savinjsko dolino zgrinjali Furlani, Primorci in Čehi. Ti so sodelovali pri gradnji tako imenovane južne železnice, ki je cesarski Dunaj povezala s tržaško luko in mu tako preko Jadrana odprla okno v svet. Gradnja, ki je terjala trdne mostove, predore, useke, nasipe in podporne zidove, ki še danes vzbujajo naše občudovanje, je prinesla Celju nove možnosti za gospodarski razcvet, saj je v mesto prihajal svež kapital.
Čeprav so progo do Celja svečano odprli spomladi 1946, pa je trajalo še dve leti, da je bila proga nared do Zidanega Mosta in tri leta, da so lahko prvo lokomotivo iz Dunaja pozdravili tudi v Ljubljani (16. september 1849).
