Čeprav je Celeia ves čas rimskega obdobja živela v relativnem zatišju, daleč od vojnih spopadov, njenim prebivalcem ni bilo usojeno dolgo živeti v miru. Nomadska ljudstva z vzhoda so vse bolj pritiskala na vzhodne meje rimskega cesarstva, o čemer priča tudi prisotnost II. italske legije, ki si je že sredi 2. st. postavila svojo tabor v Ločici pri Polzeli. Sprva so v navalih ob mestno obzidje butali Markomani in Kvadi, že leta 378 pa so mesto silovito napadli Goti. Štirideset let kasneje (408) je sledil naskok Alarihove vojske in sredi 5. stol. (452) še Atilovih Hunov, ki jim je uspelo dokončno porušiti Troio secundo, kakor so rimsko Celeio slikovito poimenovali njeni sodobniki, ki je postala druga Troja tudi po svoji usodi.
Barbarska ljudstva, ki so v 6. stoletju prodirala proti rodovitni Padski nižini, so za seboj puščala prava razdejanja. Stari prebivalci, kolikor jih je preživelo, so si našli zatočišča v odročnih in nedostopnih krajih, v t. i. refugijih. Čeprav se je v teh nemirnih časih ime Celeia še omenjalo, je prej bogato, v sedemdesetih letih 6. stol pa opustošeno mesto pričakalo prihod Slovanov. Mesto je bilo takrat v ruševinah in verjetno nenaseljeno.
Sledila je dolgotrajna revščina, ki je ljudem, oropanih posesti, komajda dopuščala skromno preživetje. Tako je prej izjemno bogato področje po odhodu Langobradov v Italijo (568) postalo lahek plen poljedelskih Slovanov. Vdoru, ki se mu ni nihče postavil po robu, je kmalu sledila strnjena slovanska poselitev. Sprva na že izkrčen kultiviran svet ob Savinji, kasneje pa tudi na ostala odročnejša in manj obljudena področja, kjer so prišleki naleteli le na redke domorodce, ki so se tu in tam še obdržali v odmaknjenih predelih. O njihovi prisotnosti še danes pričajo nekatera ohranjena ledinska imena, kot na primer Laško, Lahov graben, Lahovče ...
