Hiter gospodarski razvoj je povzročilo odprtje južne železnice, ki je v mesto pripeljala čedalje več tujcev, zlasti Nemcev, ki so s sabo prinesli tudi nov način življenja in mišljenja. Ob starih in novih komunikacijah so pričele rasti reprezentančne stavbe ("Šemalna" kasarna na današnji Gregorčičevi ulici (1884), novo celjsko gledališče (1885), moderna mestna bolnišnica in celjska mestna hranilnica (1887), domobranska kasarna v Gaberju (1894), Narodni dom (1897), državna pošta (1898), dekliška ljudska šola (1905), Nemška hiša (1907), deška ljudska šola (1912) idr.), starejše hiše pa so začeli dvigati v nadstropja in jim nadeli novejše in bogatejše fasade. Leta 1889 je občina celo sprejela sklep, da se mora voda s streh po žlebovih odvajati v zemljo in da smejo v starem mestnem jedru graditi le stavbe, ki imajo najmanj eno nadstropje.
Leta 1872 je Celje dobilo prvo mestno plinarno (na Glaziji), ki je omogočila tudi javno plinsko razsvetljavo in zamenjala dotedanje petrolejke (1873). Isto leto so dobili hišni lastniki ukaz mestne občine, da morajo pred svojim hišami tlakovati pločnike. Prej zanemarjene in z gramozom posute ulice so tlakovali z granitnimi kockami.
V sedemdesetih letih se je začela tudi higienizacija mesta. Sprva so razrešili problem praznjenja greznic in odvoza fekalij, kasneje pa so se lotili izgradnje modernega kanalizacijskega sistema. Kanalizacijski sistem v centru mesta je bil oprt na staro rimsko kanalizacijo, po letu 1890 pa so zidane kanale začeli nadomeščati s tistimi iz betonskih cevi.
Mestna občina se je v devetdesetih letih pričela ukvarjati tudi z vodovodom. Čeprav je bilo v mestu 16 vodnjakov s kakovostno pitno vodo, je ob vsakokratnem neurju vanje vdirala oporečna talnica in ogrožala zdravje meščanov. Celjski vodovod, speljan iz Fužin pri Vitanju, je bil dokončno zgrajen leta 1908.
Leto pred svetovno vojno je Celje pridobilo še eno izboljšavo. Takrat je namreč elektrarna v Westnovi tovarni emajlirane posode začela napajati celjsko javno razsvetljavo.
