Politično uspešni pokneženi grofje Celjski so za uresničevanje svojih ambicij in za središče kneževine potrebovali svoje mesto, ki je moralo imeti vse takratne mestne organe in tudi župana. Vse to je gotovo pogojevalo hitrejši razvoj Celja, pa čeprav je naselje vse do začetka 15. stol. bilo še vedno "le" vojaško-upravno središče hitro razvijajoče se celjske zemljiške posesti. Vendar so navzočnost židovskih bankirjev, oživljena gradbena dejavnost, obrt in trgovina takrat še celjskemu trgu precej dvigala pomen, vse tja do leta 1436, ko ga v listinah prvič imenujejo tudi mesto, pa čeprav pravno-formalno to še ni bilo. Zato pomeni privilegijska listina Celja z dne 11. aprila 1451, ko je Friderik II. na prošnjo "vseh naših meščanov našega Celja" priznal Celju vse pravice štajerskih mest, le izpopolnitev že obstoječega mestnega statusa.
V tem času se je mesto začelo še hitreje razvijati. Dobilo je mestno obzidje, ki so ga dokončali l. 1473 in nekaj pomembnejših stavb, med katerimi velja omeniti zlasti spodnji grad, eno izmed najreprezentativnejših renesančnih palač v tedanji Srednji Evropi. Z izumrtjem knezov Celjskih leta 1456 se je končalo veliko, lahko bi rekli najpomembnejše obdobje celjske zgodovine. Tudi doba humanizma in renesanse, ki je takrat že trkala na slovenska vrata, je imela za Celje velik pomen. Knežja prestolnica je bila v tem času pomemben in skoraj edini center humanizma na Slovenskem, vendar je nova kultura po smrti zadnjega Celjana začela postopoma pešati.
