Leži na ozkem hrbtišču na skalnem previsu nad Celjem. Prvotni grad so v prvi polovici 13. stol. postavili Vovbržani, grofje s Koroškega, ki so imeli Celje z okolico v svoji posesti do izumrtja leta 1322. Po desetletju bojev je prišel grad v roke njihovih dedičev (1333), žovneških gospodov - kasnejših grofov Celjskih. V njihovi posesti je ostal do leta 1456, ko so tudi Celjani izumrli. Kasneje je postal deželnoknežja lastnina, na njem pa so gospodarili razni oskrbniki. V času velikega kmečkega upora 1515 so ga upostošili uporni kmetje, vendar so ga v drugi polovici 16. stol. obnovili. Kasneje je grad izgubil strateški pomen in počasi je pričel propadati. Že v 17. stol. je ostal brez strehe, sredi 18. stol so grajsko strešno opeko uporabili za popravilo spodnjega oziroma mestnega gradu, preostal, še uporaben gradbeni material, pa je grof Gaisruck uporabil pri zidavi novega Celja. V prvi polovici 19. stol. so lastniki grad začeli uporabljati za kamnolom, pred popolnim uničenjem pa ga je rešil šele grof Wickenburg, ki je razvaline odkupil in jih izročil štajerskim deželnim stanovom. Vsa kasnejša prizadevanja za njegovo ohranitev in obnovo so bila bolj ali manj neuspešna.
DELI S PRIJATELJI
