Dobrih štiristo let so celjski pokrajini vladali Rimljani, katerim je bilo mesto ob Savinji izjemno pomembno. Mesto je namreč ležalo je na prometnem križpotju velike itinerarne poti, poznane iz slovite Karte Peutingeriane, na katerem so se poti cepile na vse strani vzhodnega rimskega imperija. V takrat cvetočem mestu so Rimljani prvič zagospodarili leta 15 pr. Kr., ko so si brez bojev priključili Noriško kraljestvo (Regnum Noricum). Kraljevina Norikum, ki je uživala visoko stopnjo avtonomije, je za časa cesarja Klavdija med leti 41–58  dokončno prišla pod neposredno rimsko upravo. Kčleia je v tem času (leta 46) dobila mestne pravice ter latinizirano ime municipium Claudia Celeia. Ime Celeia se je v slovenski (Celje) in tudi nemški obliki (Cilli) ohranilo vse do danes. 

Antična Celeia je moralo biti čudovito mesto. Ohranjeni zapisi navajajo, da je bila bogata in močno naseljena, zavarovana z obzidjem in s stolpi, polna večnadstropnih marmornih palač, širokih trgov in ulic. Imenovali so jo kar druga oziroma mala Troja - Troia secunda. Kot nam pričajo mnogoštevilni materialni ostanki, je bila Celeia svetovljansko mesto. Poleg imen, ki kažejo prisotnost romaniziranih Keltov, tukaj srečamo ljudi vseh barv in ras: Sirce, Afričane in druge. Med njimi tudi odslužene legionarje rimskih vojsk, ki so se po končanem službovanju za stalno naselili v Celeii. Bogato etnično sestavo prebivalstva dokazuje tudi raznolikost kultov v mestu. V štirih stoletjih, kolikor je trajala rimska prisotnost v Celju, lahko poleg čaščenja rimskih bogov že v 2. stol. srečamo z vzhoda prinešeno čaščenje sončnega boga Mitre, ohranjeni pa so bili tudi stari keltski kulti: Epona, zaščitnica konj, sveta Noreja in božanska Celeia. Vzporedno z Mitrovim kultom je k nam prodiralo tudi krščanstvo. 

Čeprav je Celeia ves čas živela v relativnem miru, daleč od vojnih spopadov, pa vselej le ni bil čas mirnega zatišja. Celeia je bila preblizu vzhodne meje cesarstva, kamor so pričela vpadati nomadska ljudstva, da bi meščani ne občutili bližajočega se zatona rimskega imperija. Zmagoslavna rimska vojska je postajala vse bolj ranljiva in lahek plen barbarskih nomadskih vojsk, ki so plenile tudi po naših krajih. Najbolj usodno je bilo leto 475, ko so nekoč bogato rimsko mesto Celeio dokončno razdejali Huni.

Preberite poglavja iz preteklosti:

DELI S PRIJATELJI