Področje okoli Celja je bilo poseljeno že v mlajši kameni in bronasti dobi, vendar bi lahko o kompleksnejši poselitvi, ki je temeljila na trdnejši rodovni povezanosti in organizaciji z razslojeno politično in gospodarsko strukturo, govorili šele v času starejše železne dobe, imenovane halštatsko obdobje. Prvi zametki naselja so se pojavili na Miklavškem hribu, kjer je bilo znano halštatsko gradišče.
Postavljeno je bilo na kopi hriba, nedaleč stran od današnje cerkve sv. Miklavža. Čeprav je naravna erozija prsti halštatsko (ilirsko) gradišče že močno načela, nam arheološke najdbe (ostanki nekdanjega obrambnega okopa z jarkom in drobna keramika) nedvoumno izpričujejo prisotnost Ilirov, ki jih v naših krajih srečujemo od začetkov 1. stol. pr. Kr. do okoli leta 400 pr. Kr., ko so jih izpodrinili močnejši in razvitejši Kelti. Omenjeno gradišče po obsegu ni bilo veliko, je pa dokaz, da so Iliri v tistem času množično poseljevali naše področje. Tako so v okolici Celja na bližnjem Rifniku (nad Šentjurjem) in na Brinjevi gori nad Zrečami poleg temeljev stanovanjskih hiš našli še številne drobne predmete za vsakdanjo rabo, v Šeščah pri Preboldu pa nad šestdeset grobnih gomil z žarami s posmrtnimi ostanki kremiranih pokojnikov.
