V 13. stoletju še pod Vovbržani je Celje začelo ponovno cveteti v vsem svojem sijaju. Celo več, v naslednjih dveh stoletjih je Celje odigralo eno najpomembnejših vlog v Srednji Evropi. Zasluga za to gre Žovneškim gospodom iz Savinjske doline, ki so nasledili posesti leta 1322 izumrlih vovbrških grofov. Prehod posesti v roke Žovneških je pomenil viden prelom v razvoju Celja. To je bilo zlasti čutiti po letu 1341, ko je nemški cesar Ludvik Bavarski Žovneške povzdignil v grofovski stan in ti so se poslej lahko ponašali z nazivom grofje Celjski. Ambiciozna in uspešna rodbina je v kratki dobi svoje vladavine vtisnila neizbrisen pečat, obenem pa si je s spretno politiko in preračunljivo spletenimi ženitvami nenehno večala bogastvo, vpliv in oblast. Njihov vzpon je bil naravnost meteorski. S kopičenjem posesti v slovenskih in hrvaških oziroma ogrskih deželah so si pridobili naslov zagorskih knezov (1397), hrvaških, slavonskih in dalmatinskih banov (1407), ogrskih baronov (1430) in končno leta 1437 še državnih knezov. Svoje hčere so poročali s potomci pomembnih vladarskih rodbin v Srednji Evropi in na Balkanu, npr. bosanskimi Kotromanići, poljskimi Piasti in Jageloni, srbskimi Brankovići, najbolj razvpita in obrekovana ter tudi občudovana plemkinja svojega časa Barbara Celjska, hči grofa Hermana II., pa se je celo omožila z nemškim cesarjem ter ogrskim in češkim kraljem Sigismundom Luksemburškim.
V zadnjem obdobju Celjskih, v času Friderika II. in Ulrika, se pokaže njihova moč tudi na bojnem polju, predvsem proti mogočni rodbini Habsburžanov. Čeprav so bili knezi Celjski po statusu formalno povsem izenačeni s habsburškimi tekmeci, jim ti niso želeli priznavati enakosti. Habsburžan Friderik III. je po smrti zaščitnika svojih nasprotnikov Sigismunda Luksenburškega želel izstaviti račun savinjskim povzpetnikom, zato je leta 1443 prišlo do habsburško-celjske vojne, ki se je za Habsburžane končala dokaj klavrno. Celjski so ostali državni knezi, s Habsburžani pa so sklenili dedno pogodbo, ki je po izumrtju Celjskih igrala zelo pomembno vlogo.
Povsem drugače, in za Celjske usodno, se je končal Ulrikov poseg na Ogrskem. Boj za ogrsko krono, ki so jo Celjski želeli, jim je nakopal veliko sovražnikov, posebno med ogrskimi magnati, ki so proti Ulriku pripravili veliko zaroto. Leta 1456, ko so križarske vojske branile Beograd pred turškim obleganjem, so glavni nasprotniki Celjskih, ogrski Hunjadijevci, zahrbtno umorili Ulrika Celjskega. Brez naslednikov se je končal njihov meteorski vzpon in v Celju se je ob pogrebu poslednjega Celjana razlegal presunljiv klic: "Danes grofje Celjski in nikdar več". Tri rumene zvezde na modri podlagi so tako postale le še spomin na obdobje, ki je za Celje in njegovo zgodovino gotovo pomenilo največ: majhno mestece ob Savinji ni bilo samo sestavni del Srednje Evrope, Celje je srednjeveško Srednjo Evropo tudi sooblikovalo.
