Zgodnjesrednjeveško Celje se je razvijalo izjemno počasi in si v primerjavi z drugimi slovenskimi mesti pozno pridobilo trški oziroma mestni status. Kljub ohranitvi imena Celje in dejstvu, da je srednjeveško mesto nastalo na območju antičnega, v Celju ne moremo govoriti o kontinuiteti razvoja mesta iz antike v srednji vek, čeprav se njegovo ime tudi v vmesnem obdobju večkrat pojavlja.
Že v listini iz leta 824 se v darilni pogodbi cesarja Ludovika oglejski cerkvi omenja 20 kolonov iz Celja (in loco que dicitur Zellia). Sledi obdobje do prve polovice 12. st., ko o obstoju Celja ni nobenih podatkov. V listini iz leta 1137 se kot priča omenja celjski krajišnik (Guntherus marchio de Cylie), nekaj desetletij kasneje pa se omenjajo še: kot priča Pernhardus de Cilie (1185), nato celjski župnik Rubpertus plebanus de Cilie (1229) in ponovno kot priča vovbrškega grofa vitez Hiltbrando de Cili (1241). Jasno je, da je bila že pred letom 1323, ko se Celje prvič omenja kot srednjeveški trg, celjska naselbina sedež mejne grofije Saunije, kjer je zagotovo moral delovati večji gospoščinski center s številnimi rokodelci, ki so delali tudi za trg. In če upoštevamo do danes žal še nedokazano, a verjetno trditev, da je že leta 1241 v Celju nastal prvotni minoritski samostan, minoriti pa so se v tem času naseljevali samo v mestih in večjih trgih, lahko pritrdimo tezi, da je Celje že v 13. stol. imelo značaj meščanske ali vsaj pomembnejše tržne (polmeščanske) naselbine. O pomembni vlogi takratnega Celja govorijo tudi omembe številnih celjskih gospodov, posebno pa imenovanje Celja v takrat po vsej Evropi znanem nemškem viteškem epu Wolframa von Eschenbacha Parzival, nastalem daleč stran od naših tal.
