Nacionalna nasprotja izpred prve svetovne vojne so se v mestu umirila, vendar kljub vsemu gospodarsko močna nemška manjšina s svojim položajem v Celju ni bila preveč zadovoljna.
Politične razmere, v katerih so se za postopno novo delitev sveta spopadle različne ideologije, že nekaj let pred izbruhom svetovne kataklizme niso obetale nič dobrega. Poročila o zasedbi nacistične vojske nekaterih držav Zahodne Evrope na eni in komunistične Sovjetske zveze dela Vzhodne Evrope na drugi strani so vojno slutnjo samo še okrepile. 6. aprila, ko je bila napadena Jugoslavija, se je za mali slovenski narod, ki je takrat štel komaj 1,5 milijona prebivalcev, začelo dolgo štiriletno trpljenje. Bilanca vojne je bila strašna. Samo Celje, z 20.000 prebivalci, in bližnja okolica sta izgubila 575 ljudi, večinoma mladih, starih med dvajset in trideset let. Več kot 1500 oseb je bilo izseljenih v Srbijo ali notranjost nemškega rajha, približno 300 je bilo interniranih in okrog 1000 ljudi zaprtih v celjskih zaporih, neznano število Celjanov pa je bilo nasilno mobiliziranih v nemško vojsko. Prizanešeno ni bilo niti otrokom. V Nemčijo (v t. i. ponemčenje) je bilo odpeljanih okrog 600 "ukradenih otrok".
Tudi čas po končani vojni ni prinesel vsem enake svobode. Slovenci smo kot sestavni del takratne Jugoslavije prešli iz enega totalitarizma v drugega. Skrajneži zmagoslavne komunistične partije so se kruto znesli nad nasprotniki. Velik del Slovencev, ki so v večji ali manjši meri kot pripadniki kvizlinških enot kolaborirali z okupatorji, je umrlo v teharskem taborišču, nekaj kilometrov stran od Celja. Ocenjuje se, da je bilo v tem času po hitrem postopku, brez sodbe, pobitih okrog 12.000 Slovencev. Teharske rane so bile tako globoke, da jih Slovenci celimo še danes.
