(1361? – 1435)

»Zgodi se moja volja!«

V iztekajočem se srednjem veku se je na Štajerskem dvignila plemiška rodbina, ki je v kratkem času poldrugega stoletja postala najprodornejša plemiška rodbina na ozemlju današnje Slovenije in si hkrati ustvarila odmevno ime v Srednji Evropi. Rodbina svobodnih gospodov Žovneških, od leta 1341 grofov Celjskih, se je v vseh svojih potezah izkazovala za zdravo ambiciozno tako na gospodarskem, kot tudi na vojaškem in političnem področju. Višek vzpona Celjskih je poosebljal Herman II. Celjski. Bil je mož z vizijo: pridobiti si naziv državnega kneza in združiti celjske posesti v samostojno Celjsko deželo. Na takratni družbeni hierarhični lestvici je to pomenilo biti prvi za kraljem.

Herman II. se je rodil celjskemu grofu Hermanu I. in materi Katarini, hčerki Stjepana II. Kotromanića, bosanskega bana. Po smrti očeta Hermana I. leta 1385 in bratranca Viljema leta 1392 je Herman sam vodil celjsko dinastično hišo. Spretno je izrabljal nesoglasja v hiši Habsburžanov ter boj za vladarsko oblast med takrat vodilnima srednjeevropskima dinastijama, Luksemburžani in Habsburžani. Povečal je politično in ekonomsko moč Celjskih na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, zlasti po prevzemu posesti po izumrlih Ortenburžanih (1420). Segel pa je tudi preko meje rimsko nemškega cesarstva in Celjskim pridobil obsežna posestva v deželah krone sv. Štefana, v Zagorju in Slavoniji ter naziv grofje Zagorski. Celjske pa je usodno povezal s kasnejšim cesarjem Sigismundom Luksemburškim.

Zveza z ogrskim kraljem Sigismundom Luksemburškim je Hermanu II. poleg posesti navrgla vplivne nazive na Hrvaškem. Kot ogrski velikaš je postal član najožjega sveta ogrskega kralja, viteškega reda Zmaja.

Naraščanje vpliva in moči celjske hiše se je odražala v dinastičnih zvezah, s katerimi se je celjska hiša integrirala v evropsko politično elito. Leta 1402 je Herman II. poročil Ano Celjsko, hčerko bratranca Viljema, s poljskim kraljem Vladislavom Jagielonskim, okoli leta 1405 je nadaljeval s poroko hčerke Ane z ogrskim palatinom Nikolo Gorjanskim ter najmlajše hčerke Barbare z ogrskim kraljem Sigismundom Luksemburškim.

V želji, da povzdigne hišo Celjskih, je leta 1427 navezal intenzivne stike z Bosno. Bosanski kralj Tvrdko II. je obljubil celjskim grofom v primeru, da umre brez zakonitih potomcev, nasledstvo v bosanskem kraljestvu. Zaradi odpora bosanskega plemstva se je ta namera kasneje izjalovila. Pač pa so se odlično odvijala njegova prizadevanja v smeri dviga Celjskih grofov v državne kneze Rimsko-nemškega cesarstva. Državno knežji položaj je bilo mogoče doseči samo s prekinitvijo fevdne odvisnosti od Habsburžanov. Herman II. v ta namen ni skoparil. Leta 1423 se je Ernest Železni, za bogato protiodškodnino v posesti, odrekel fevdni oblasti nad Celjskimi grofi. Celjski grofje so bili odslej državni gospodje rimsko-nemškega cesarstva. Prvi poskus za pridobitev visokega naziva državnega kneza so leta 1430 sicer preprečili Habsburžani in te časti Herman II. Celjski (umrl 13. 10. 1435) ni dočakal. Doživela pa sta jo njegov sin Friderik II. in vnuk Ulrik II., ki sta bila leto dni kasneje, 30. 11. 1436 v Pragi, povišana v državna kneza. Hkrati je bila ustanovljena Celjska kneževina.

Pomembni Celjani v Evropi:

Pomembni Evropejci v Celju:

DELI S PRIJATELJI