(Celje, prva polovica 15. st. – Dunaj, 29. 11. 1505)

Osemkratni dekan in dvakratni rektor

Brikcij (Briccius) Preprost iz Celja (de Cilia) se je na dunajsko univerzo vpisal leta 1457, med leti 1468 in 1485 pa je poučeval na artistični fakulteti. Leta 1485 je Brikcij postal kanonik pri sv. Štefanu, v zimskem semestru istega leta pa že tretjič dekan artistične fakultete. V zvezi s tem pa nam redki ohranjeni viri ponujajo zanimivo zgodbo.

Spomladi leta 1486 na eni od sej na teološki fakulteti ni hotel pričati proti svojemu rojaku, doktorju medicine in prezbitru oglejske škofije Juriju iz Celja (Georgius de Cilia), zato je bil kratkomalo izobčen. Namreč vodstvo fakultete je v nekih spisih, ki jih je napisal omenjeni Jurij, našla »spotikljive, neprimerne, da, heretične misli in stvari, ki pozivajo h kršenju javne morale in priporočajo moralno laksnost«. Fakulteta in inkvizitor sta sporne spise seveda ukazala nemudoma uničiti.

Po tem neljubem dogodku se je Brikcij odpravil študirat na univerzo v Padovo, a se je zadeva kmalu umirila ter se je že leta 1491 na velika vrata vrnil na teološko fakulteto: dekan je na zahtevo cesarja Friderika III. namreč moral sklicati sejo z eno samo točko dnevnega reda – nastavitev Brikcija za rednega profesorja. Vmešavanje cesarja v notranje zadeve fakultete je bila tudi za tiste čase sicer izredno nenavadna zadeva, verjetno pa je to bil rezultat vplivanja Brikcijevega zaščitnika v dvornih krogih, slovenskega rojaka Bernarda Pergerja, ki je takrat zasedal mesto superintendenta univerze. Ker pa je za redno lekturo bil potreben klobuk teološkega doktorja (Brikcij pa je bil le licenciat), se je na cesarjevo intervencijo fakulteta v začetku leta 1492 v zvezi z odpravo te formalnosti morala vnovič sestati. Odtlej je bil Brikcij do svoje smrti profesor na fakulteti, osemkrat celo njen dekan in dvakrat rektor (1491/I in 1497/II).

Pomembni Celjani v Evropi:

Pomembni Evropejci v Celju:

DELI S PRIJATELJI