O mostu med starim gradom in miklavškim hribom
Legenda govori, da je Stari grad na levem bregu Savinje in nasprotni hrib, imenovan Miklavški hrib, kjer stoji mala cerkvica sv. Miklavža, v času knezov Celjskih povezoval usnjen most. Ljudje so še v preteklem stoletju na Miklavškem hribu znali pokazati na obroč pritrjen v skalo, ki naj bi držal ta most.
O mostu med starim gradom in sv. jožefom
Pripovedka govori o mostu, ki je vodil od Starega gradu k sv. Jožefu. Po mostu so se največ sprehajali grofje in z njega v brezno metali kmete in druge ljudi, ki so se jim zamerili. Po tem mostu se je na grad vračal tudi grof Urh, ko ga je premagal Mlinarjev Janez.
O podzemnih povezavah starega gradu
Stari grad bi naj bil z "zunanjim svetom" povezan s štirimi podzemnimi hodniki. Prvi rov je vezal Stari grad z Bežigradom. Bil je tako visok, da je lahko jezdec v njem jahal, ne da bi se moral enkrat samkrat skloniti. Drugi rov je vodil v samo celjsko mesto, tretji rov je vodil v notranjost velikega in okroglega mestnega obzidnega stolpa (verjetno Vodnega stolpa). Četrti rov, ta je bil najmogočnejši, je segal pod Vipoto, hribom nad Savinjo ob poti, proti Laškemu, kjer je tudi stal grad.
O mučilni plošči na starem gradu
V Starem gradu je bila težka železna plošča, ki se je dvigala in spuščala. Ko je prišel jetnik v stolp, so spustili nanj to ploščo, ki je tako dolgo drsela navzdol, da ga je popolnoma zmečkala.
O usodi grajskega vodnjaka
Neki kmet je prišel ponoči v grad, da bi sporočil lastniku važno novico. Ko pride na dvorišče, nenadoma zasliši glas: "Kje je moja zemlja, kje je moj grad, kdo sem jaz?" Kmet se približa vodnjaku in koga vidi? Grofa Ulrika, stoječega do pasu v vodi in vsega razmesarjenega. Odtlej si nihče ni upal več po vodo in vodnjak so zazidali.
O zakladu v starem gradu
Pred več kot sto leti je živel v neki koči pod gradom ubog, a pogumen dninar. Ko se je nekoč okoli polnoči vračal domov, je blizu grajskih vrat opazil nekoga z vozom. Stopi bliže in kaj vidi? Pred njim stoji čuden mož, visoke rasti in širokih ramen, na glavi pa nosi visok klobuk s širokimi krajci. "Kaj pa voziš in kam?" ga vpraša dninar, "povej, drugače ti pomagam doli po bregu, da boš vedel, s kom imaš opraviti!" Odgovora ni dobil. Dninar zgrabi voznika za roko. Toda kakšna roka je bila to. Narejena je bila iz jirhovine in natlačena s slamo. Ti ubogi dninar! Hitro spusti roko in steče po nekega moža, ki je spal v bližnji koči, da bi ga povedel s seboj. Toda komaj je dninar odšel, poči voznik z bičem tako močno, kakor bi zagrmelo. Ko pa se je dninar vrnil z možem, voznika ni bilo nikjer. Vse naokrog sta preiskala, pa ga nista našla. In kaj je vozil? Nič drugega kot denar Celjskih grofov. In legenda pravi: Ko bi ga bil dninar le držal za roko, da bi ura odbila polnoči, bi ves denar bil njegov. Tako pa je bilo prepozno.
O menihu, ki je kopal zaklad na starem gradu
V razvalinah Starega gradu je zakopan velik zaklad. Nahaja se v globoki votlini, ki jo zapirajo velika, črna vrata. Pred vrati pa straži pes, velik kot vol, z žarečimi očmi in tacami, kakršni so svinjski parklji s kremplji. Vendar je vhod do vrat zasut. In tako se je nekega dne neki menih odločil, da zaklad dvigne v korist svojega samostana.
Tisti večer, ko je hotel na delo, je prav pobožno zmolil rožni venec ter ga izpraznil četrt bokala za na pot. Pod haljo je imel križ, v roki pa lopato in cepin. Pot po skalovju ni bila lahka, poleg tega pa se je še v blisku in grmenju vlila silna ploha. Klub temu je menih srečno prisopihal do zakletih razvalin. Čim bliže je bil tistemu vhodu, tem večja groza ga je obhajala in lasje so se mu ježili. Povsem pa je zaupal svetemu križu, ki ga je nosil pod haljo. Ko je prišel do hodnika, je postavil svetilko na tla in začel kopati. Kopal je in kopal, vendar z velikim strahom v srcu. Ko pa je odstranil s cepinom velikansko skalo, se je zrušila cela plast kamenja in zemlje. Tedaj se je posvetil blisk in menih je zagledal pred seboj psa, ki je začel strašansko tuliti. Meniha je obšla groza, cepin in lopata sta mu padla na tla in tudi sam se je zgrudil. Med padcem je še zavpil: "Bog pomagaj!" Po tem vzkliku je slišal strašansko tuljenje, žvižganje, kričanje in pihanje ter zagledal sence vseh vrst, ki so v temi švigale proti njemu. V silnem strahu je prijel za križ in se onesvestil. Zgodaj zjutraj so ga našli kmetje vsega otrplega in izmučenega pred kupom skalovja, kamenja in peska.