Kako je friderik preživel ječo v stolpu
Friderik II., sin mogočnega grofa Hermana II., je neke noči spravil s sveta svojo prvo in zakonito ženo Elizabeto Frankopanko in se proti očetovi volji na skrivaj poročil z Veroniko Deseniško. Zaradi tega je oče sina zaprl v glavni stolp, Veroniko pa dal utopiti. Legenda pravi, da je Friderika gotove smrti rešil neki zvesti oproda, ki je skopal podzemeljski dohod, skozi katerega je Frideriku prinašal hrano. V preteklem stoletju se je ta rov baje še dobro videl, širok pa je bil toliko, da je mogel skozenj splezati odrasel moški.
Ugrabitev dolinarjeve marjance
Če gremo iz Celja po cesti proti Tremerju, pridemo do mesta, kjer se majhen potoček izliva v Savinjo. Ob tem potočku pridemo v Gornjo Košnico. Tu je stala nekoč hiša premožnega kmeta Dolinar¬ja, ki je imel brhko hčerko Marjanco. Mladost in zdravje sta kar kipeli iz nje. Srečno je teklo pri Dolinarjevih življenje, dokler nad njih ni prišla nesreča.
Marjanca je pasla na travniku krave in ob tem prepevala vesele pesmice, ki so se razlegale daleč po dolini. S svojim nežnim glasom je razveseli¬la še tako žalostno srce, njeno petje pa je bilo zelo podobno petju gozdnih vil.
Nekega dne po poti prijezdi sam grof Ulrik Celjski in zasliši prelepo dekličino petje. Ko je zagledal še njen obraz, se mu je v glavi porodila grda misel. Vojakom je ukazal, naj deklico ugrabi¬jo in jo privedejo v njegov grad. Ko je za to nesrečo izvedel Marjančin oče, je šel v grad in grofa prosil, naj mu hčerko vrne. Grof sprva ni hotel priznati svojega dejanja. Ko pa mu je Dolinar obljubil vse svoje premoženje v zameno za otroka, je grof končno dejal: "Tvoja Marjanca spi pri sv. Duhu. Tam jo išči!" Nesrečni oče je spoznal, da je njegova Marjanca umrla onečaščena in nasilne smrti! V brezmejni žalosti je oče izrekel zlovešče besede: "Preklet bodi grad, v katerem prebivaš, sove in čuki naj prebivajo v njem!"
In, res, Dolinarjeve besede so se uresničile.
O beli prikazni
Nekoč se je kmet Miha vračal domov. Ko je prišel do Savinje, je bila že trda tema. S težavo je prisopihal do poti, ki se odcepi na grad, ko nenadoma pred seboj zagleda veliko belo prikazen. Ob pogledu na pošast, ki je kar naenkrat začela puhati ogenj in smrdeti po žveplu, so se mu začeli ježiti lasje in postalo ga je strah. Vendar se kmet le ojunači in vpraša: "Kaj hočeš tu? Pošten človek sem in grem domov." Prikazen pa mu odgovori: "Jaz sem vešča, ki prinašam celjskemu gradu in njegovi gospodi smrt. Ne bo več videl Ulrik svojega gradu. Tudi ti ne boš več videl celega!" Po teh besedah je prikazen izginila, kmet pa se je onesvestil.
Doma so Miha že čakali, vendar ga ni bilo. Zato so možje vzeli luči in so ga šli iskat. Komaj so prišli do prvega križpotja, že so opazili, da ves grad žari v čudnem ognju. Postalo jih je strah in so se razbežali, saj se jim je zdelo, kakor da imajo grad nad svojimi glavami. Tisto noč so nemirno spali. Ko so se zjutraj zbudili, so zagledali grad v razvalinah. Radovednost jim je potešil šele Miha, ko je zjutraj v vas prisopihal ter ljudem začel pripovedovati, kaj je doživel.
O črnem vranu
Preden je šel grof Ulrik v boj, je videla njegova visoka gospa črnega vrana. Grofa je svarila: "Ne hodi z doma, videla sem črnega vrana, to pomeni nesrečo!" Vendar je Ulrik ni maral poslušati in je šel.
Med bojem v Beogradu pa je zagledal istega vrana, ki ga je poprej videla njegova gospa. Ko ga je opazoval, ga je eden izmed sovražnikov zabodel. Tako je grof Ulrik žalostno končal.
O graščaku z žarečo podkvijo
Kmet Matevž je šel nekoč pozno popoldne iz mesta domov. Hitel je, ker je želel biti doma še pred temo. Med potjo se mu je pridružil lepo oblečen gospod. "Dober večer!" ga kmet pozdravi. Gospod mu je odgovoril samo z nekakim mrmranjem. Ko prideta do prvega križpotja, tujec prebledi. Tedaj ga je kmet bolje pogledal in zdelo se mu je, da ga je nekoč že poznal.
In kako se je šele začudil, ko se je ozrl nazaj in zagledal, da gospod vleče voz. Poleg tega pa je nad njegovo glavo nenadoma zagledal žarečo podkev. Ves presenečen kmet zavpije: "Za božjo voljo, gospod graščak, kako pa pridejo sem!?" Komaj je izustil božje ime, že je gospod izginil.
Tisti graščak je bil rajni grof. Kmet Matevž, ki so mu tistega dne povsem posiveli lasje, je kasneje pripovedoval, da mora biti grof gotovo v peklu in da hodi na svet trpet in pokoro delat.
O napisu v pečovniku
Nekje v Pečovniku je skala, na kateri se nahaja kamnita plošča s skrivnostim napisom. Težko je skalo najti, še težje je priti do nje in prebrati napis. Bolj kot se ji približaš, bolj se vali kamenje proti tebi. Doslej se je vrnil še vsak, ne da bi mu uspelo prebrati napis.
Vendar med ljudmi velja prepričanje, da se bo nekoč našel človek, ki mu bo uspelo priti do skale in prebrati napis. In, ko se bo to zgodilo, bo znova vstal mogočni rod grofov Celjskih.
