Kako so se poplemenitili teharčani
O tem, kako so Teharčani postali plemiči, govori več legend.
I.V bližini graščine Bežigrad je živel kmet, ki je imel zelo lepo hčer. Ko je nekega dne pri njej zalotil grofa Celjskega, je bil ta v tako neprijetnem položaju, da je poplemenitil Teharčane.
II.Friderik II. je imel pri Teharjih gozdarja, čigar hči se je ponašala z izjemno lepoto. Ko je gozdar izvedel, da se je grof zaljubil v njegovo hčer, ni ostal ravnodušen in je hčeri prepovedal sestajati se z grofom. To je grofa tako močno razjezilo, da je začel groziti. Preplašeni gozdar pa je skoval zaroto: grofa naj bi nenadoma napadli in ubili. Deklica, ki je za zaroto izvedela, je o tem obvestila grofa in ga hkrati prosila milosti za očeta in brate. Ganjen od prevelike ljubezni grof zarotnikov ne le da ni kaznoval, ampak je gozdarja in njegove sinove še poplemenitil. In tako so Teharčani postali plemiči.
III.Ulrik II. je zalezoval lepo Marjetico Pengarjevo, dekle Mlinarjevega Janeza, doma z mlina pri mostu preko Voglajne. Nekega dne je Janez s tovariši zalotil grofa, ki je hotel ugrabiti Marjetico in ga prisilil, da je za svojo osvoboditev obljubil Teharčane poplemenititi. In tako se je tudi zgodilo.
IV.Celjski so imeli mnogo nezakonskih otrok, ki so jih dajali teharskim kmetom v vzrejo. Ker pa se jim je nekega lepega dne zdelo povsem neprimerno, da bi bili njihovi otroci navadni kmetje in ker tudi niso znali več ločiti, kateri izmed Teharčanov je njihov otrok in kateri ni, je eden izmed grofov kar vse Teharčane poplemenitil.
Teharčani danes sicer niso najbolj zadovoljni s to razlago. Sami zatrjujejo, da so dobili plemstvo zaradi zaslug in ne zaradi žensk. Sicer pa pri njih grofje po svojem moralnem življenju niso bili v najboljšem spominu. Še pred nekaj desetletji je bila za teharsko žensko težka psovka »grofovska nečistica«.
Legenda o teharski posesti
Mladi grof Viljem se je vzgajal na dunajskem dvoru. V počitnicah se je seznanil z Elizabeto, lepo hčerjo vaškega sodnika na Teharjih. Viljem je bil pogosto gost v hiši njenega očeta. Kmalu pa so teharski fantje očitali očetu, kako more dovoliti, da grajski gospodič vasuje ponoči pri njegovi hčeri. Oče je bil nejevoljen in je trdil, da je ta očitek golo obrekovanje. Toda fantje so pazili, kdaj bodo grofa zopet zalotili na ponočnem vasovanju.
Prilika se jim je kmalu ponudila. Poklicali so tedaj očeta, ki je ukazal, naj zastražijo vrata in okna, da ne uide grajski gospodič. Ko Viljem sprevidi nevarnost, reče očetu: "Ne razburjaj se, jaz nisem imel nikakršnih slabih namenov s tvojo hčerko!" Nato potegne meč in zapreti fantom: "Kdor se približa, mu razcepim glavo. Vedite, jaz sem sin vašega gospoda grofa Urha I." Potem je Viljem zahteval, da ne povedo niti besedice o tem njegovemu očetu, ter jim obljubil, da jih kraljevsko poplača, ko pride na prestol svojega očeta. Vsi so prisegli.
Ko je Viljem po očetovi smrti podedoval njegove pokrajine, tedaj so se Teharčani spomnili na nesrečno in lepo hčer vaškega sodnika, ki je umrla pri porodu.
