Zakaj je svetinska cerkev ostala nepobeljena
Svetinsko cerkev je dal zidati grof Friderik II., ko se je vrnil iz ujetništva nekega furlanskega grofa. Cerkev je gradil neki nemški mojster. Ko je bila gotova, se nikakor ni dala pobeliti, saj je omet čez noč vedno odpadel, zato je Friderik mojstra vrgel v ječo. Temu pa se je neke noči prikazala Marija in mu dejala, da hoče imeti cerkev temno, in sicer zato, da je Turki ne zapazijo, ko pridejo v deželo. Ko je mojster zgodbo povedal grofu Frideriku II., ga je le-ta izpustil iz ječe.
Še danes je svetinska cerkev nepobeljena.
O kapelici pod starim gradom
Tam, kjer se od ceste, ki spremlja Savinjo na njenem levem bregu, odcepi ozka in strma pot na grad, stoji še danes majhna kapelica, posvečena Materi Božji. Za kapelico so bile prej mogočne skale, izza katerih so grofje s svojimi ljudmi napadali potujoče trgovce.
Nekega dne je po poti zopet prihajala trgovska karavana, ki je nameravala prodajati svoje blago Savinjčanom. Predno pa je prišla do nevarnega mesta, je nastala strašna nevihta. Bliski so švigali in divje je grmelo.
Trgovci so se priporočili Materi Božji, da bi jih obvarovala napada in nevihte. In glej! Ko so prišli do tistih skal, so zagledali konja in od strele ubitega opazovalca, ki ga je grof poslal, da bi oprezal za trgovci. Ker je trgovcem uspelo srečno priti v mesto, so v zahvalo za čudežno rešitev postavili Mariji v čast tisto kapelico.
O pogrezli kapelici ob ložnici
Na mestu današnjega Joštovega mlina v Medlogu je stal nekoč lovski gradič Celjskih grofov, kasnejša graščinica, imenovan "lovski dvorec". Na zahodni strani milna je tik ob cesti raven in prostran travnik, imenovan "tiergut". Na sredi travnika je bila majhna vzpetina, ki skriva v svoji notranjosti grobišče. Na vzpetini je raslo veliko lepih hrastovih dreves, v sredini med njimi pa je bila vdolbina. Grobišče je morda ostanek zverinjaka, ki so ga imeli grofje na tem travniku.
Med ljudstvom pa je krožila legenda, da je nekoč stala na tem mestu cerkev, ki se je pogreznila. Ko so okoliški kmetje nekoč kopali, da bi prišli do nje in so bili že precej globoko, je nepričakovano pričelo zvoniti. Kopači so mislili, da zvoni poldan, zato so prišli iz jame. Ko pa so bili zunaj, se je nenadoma in naenkrat jama zasula, a ne povsem. Na zemlji, ki je ostala na robu jame, so začeli rasti hrasti.
Tisto zvonjenje se sliši še dandanes, in sicer vedno takrat, kadar se pripravlja na hudo uro.
