Nikjer na Slovenskem ni toliko (ostankov) gradov in graščin kakor v porečju Savinje. Vzroke za to lahko iščemo v več dejstvih. Kot prvo je pomembno poudariti, da je bilo tu do leta 1140 središče Savinjske mejne grofije, da so si veliko posesti prido¬bili koroški krški škofje, in ne nazadnje, da se je na tem območju ustalilo veliko bogatih plemiških rodbin. Med njimi so bili gotovo najpomembnejši mogočni grofje in knezi Celjski.
Gradovi so odraz neke dobe, vendar pa so jih ljudje v različnih obdobjih sprejemali in dojemali povsem različno, saj tudi življenje dobiva vedno nove oblike. Gradovi in graščine so s svojo nenavadno preteklostjo in tudi nenavadno sedanjostjo pri ljudeh vedno dražili domišljijo. O njih, predvsem pa o njihovih prebivalcih, so se spletale najrazličnejše zgodbe, ki so jih nato ljudje po spominu prenašali potomcem, vse do današnjih dni. In ravno zaradi tovrstnih pripovedk in legend o gradovih in njihovih prebivalcih, ki so se ohranile v ljudskem izročilu, lahko še danes ob grajskih razvalinah (pravljično) podoživljamo preteklost. Razvaline namreč še vedno drzno in ponosno čepijo na pečinah ter nas opozarjajo na svojo nekdanjo slavo.
Od ust do ust se je prenašalo veliko pripovedk in legend. Tako so se v ustnem izročilu ohranile številne legende o Starem in Spodnjem gradu, grofih in knezih Celjskih ter Teharčanih.
(Pripovedke in legende so prirejene po delu Janka Orožna: Gradovi in graščine v narodnem izročilu, 1936)
